07:45:14Zakaj je temu tako? Na eni strani imamo vizualno umetnost, filme, ki v kinodvorane privabijo množico ljudi, na drugi strani smo istočasno priča skromni izposoji literature, po kateri so posnete te iste h'woodske uspešnice. Kako je potlej možno, da bralci ne želijo brati tisto, kar radi gledajo?
Prihodnost? Kaj res?
Del odgovora se skriva v pogosti zmoti, ki jo pri opisovanju ZF žanra radi zagrešijo celo poznavalci ZF-ja (ali bolje rečeno tisti, ki sami sebe razglašajo kot take), tovrsten primer razmišljanja smo pred kratkim prebrali v enem izmed naših dnevnih časopisov. ZF naj bi bil žanr, ki se ukvarja praviloma s prihodnostjo, pravijo tovrstni „poznavalci”, pri čemer pisatelji v prihodnost vestno „zrcalijo” probleme današnjega sveta. In ob taki „razlagi” se „poznavalcem” ZF-ja slej ko prej, če ne na začetku pa takoj po začetku pogovora z njimi, zabliska povezava na znani film Georga Lucasa Vojna zvezd. Obvezno!
Eh, resnici na ljubo se je prvi (sedaj četrti) film iz serije Vojne zvezd začel s stavkom: „A long time ago in a galaxy far, far away....” Ali v prevodu: „Pred davnimi časi, v galaksiji daleč, daleč proč...”
No, iz te prve zmote „poznavalcev” pridemo do prvega razloga, ki odvrača bralce od branja ZF knjig. ZF literatura naj bi bila, taka mnenja sem dobivala od bralcev in obiskovalcev spletne strani, „dolgočasna”, saj pretirano opisuje prihodnost. Pod oznako „pretirano opisovanje prihodnosti” se skriva v bistvu nekaj povsem drugega, pretirano opisovanje tehnologije namreč.
Čas po drugi svetovni vojni je postregel z navdušenjem nad novo tehnologijo in to navdušenje se je zrcalilo tudi v literaturi. Razlog, zakaj je bila tedanja literatura tako zelo uspešna, je povsem preprost – uspešnice so več ali manj spisali ljudje, ki so bili sami znanstveniki in ki so kot taki razumeli delovanje obstoječe tehnologije, zatorej so tudi znali predvideti v katero smer se bo tehnologija v prihodnje razvijala, hkrati so jo znali tudi opisati. Kasneje so se opisovanja „krasne lepe tehnologije” lotili ljudje, ki niso imeli tehnične izobrazbe in sčasoma se je zgodilo nekaj, kar se sicer ne bi smelo. Praviloma naj bi literatura prednjačila pred filmom, filmi naj bi temeljili na pisani besedi, v marsikaterih delih pa zasledimo prav obraten proces – filmi vplivajo na literaturo.
Dejstvo je, da če bi večino ljudi vprašali, kaj je to hladilnik, bi dobili odgovor, da gre za napravo, ki hladi. V resnici je hladilnik toplotni stroj. No in če tako napako zagreši pisatelj, potlej je jasno, da se bralci zamislijo in zaprejo knjigo, naslednjič pa odkorakajo mimo police z napisom „znanstvena fantastika”. Kajti bralci, tudi če ne znajo natančno opisati, kaj jih moti, vedo nekje v sebi, da je bilo nekaj motečega. Ko sem bila v srednji šoli, so nas, odlične učence, odpeljali za nagrado na ogled računalnika v eni izmed gorenjskih tovarn. Bili smo impresionirani, popeljali so nas v ogromen prostor, v kateri se je trlo omar in v teh omarah so se vrteli ogromni koluti, iz njih prihajali ozki trakovi papirja... Ah, računalnik je bil tedaj res impozantna mašinerija, v katero smo strmeli in strmeli!
Danes še več podatkov, kot so jih nase spravili vsi tisti koluti, lahko vsakdo shrani na spominsko kartico svojega mobilnika. Kar pa niti najmanj ni več impozantno!
Prej omenjena serija filmov Vojna zvezd je povzročila pravcato obsedenost z uporabo mečev v literarnih delih. Pustimo na strani psihoanalitične ugotovitve o faličnih simbolih, posvetimo se za trenutek vprašanju, zakaj je „laserski meč” tako zelo popularen. Jasno, laser je sam po sebi fascinantna naprava in meč je definitivno falično orožje. Je pa dokaj butasto, da bi šel res kdo razvijat tovrstno orožje. Kajti ne samo da brni, celo sveti! Z njim se rokuje po principih klasičnega mečevanja s težkimi meči, torej je okorno in ne dopušča gibljivosti, kakršno denimo dopušča sabljanje ali boj s floretom. Povrh vsega sveti, kar v praksi pomeni, da v temi izdaja pozicijo tistega, ki ga drži v rokah. Pa še slišimo ga lahko celo prej, preden zagledamo svojega nasprotnika. Skratka, mora pa biti človek resnično precej butast, da bi kot edino orožje s sabo nosil laserski meč, ko ga lahko nasprotnik mirno pokosi z navadno pištolo ali revolverjem.
Taka predstava nekega epskega boja je sicer krasna za film, ki mora boj prikazati vizualno in le kaj je lepšega kot prizor atraktivnega mečevanja, v katerem v zaključnem prizoru zlobnež zanesljivo podleže laserskemu rezilu. V literaturi, ki ponavlja vzorce iz filmov, pa pretirana uporaba takih orožij odvrne bralce, navsezadnje so to že videli in le zakaj bi o tem še brali?
Podobne vzorce prenosa filma v literarna dela so zakrivile tudi Zvezdne steze. Kar nenadoma je postalo normalno „bipanje” (Beap me up, Scotty), warp hitrost ipd. Ja, ko se pisatelj ki nima zadostne tehnične osnove loti opisovanja tehnologije, se zgodi preslikavanje vzorcev iz enega v drugi izrazni medij.
Meči, vitezi in ostali rekviziti
Še bolj obupni so nekateri opisi v fantastični literaturi, celo v nekaterih uspešnicah. Denimo pisatelju se mirno zapiše, kako si je glavni junak nadel oklep, zajahal konja in odgalopiral. Fantastična literatura, kdo bi vedel zakaj, navadno bazira na evropskem srednjem veku. Kar seveda izhaja iz nekega drugega razloga – nepoznavanja tako evropske zgodovine kot zgodovine, posebej tehnične dediščine, ostalih kontinentov, ampak to je že druga zgodba. Skratka, imamo viteza, oklep, meč, konja in vsekakor magijo.
V realnem srednjem veku in to točno evropskem, si vitezi niti pod slučajno niso sami nadevali oklepov, še manj so sami zajahali konje in še najmanj od vsega so z njimi dirjali čez drn in strn. Konj je namreč živo bitje in dolgotrajnega dirjanja z vitezom v oklepu ne bi zmogel. Dejstvo je, da si vitez sam nikakor ni mogel nadeti oklepa, ker ta pač ni narejen na „ježka”, še manj je sam sedel na konja, kje šele nanj „šinil”, „skočil” in vse ostalo na to temo. Viteze so celo dvigovali na konje s pomočjo škripcev in v primeru padcev med bojevanjem je to v večini primerov pomenilo tudi vitezovo smrt. Kajti pri padcu so nastajale poškodbe, povrh vsega sam vitez ni bil zmožen vstati, pobrati meč in se boriti naprej. In opisi, v katerih vitez, ki je bil sklaten s konja, „skoči” na noge in „useka z mečem” so pač resnično čista fantasy, da bolj fantastični že ne bi mogli biti.
Depresivnost
Vrnimo se na razloge, ki odvračajo bralce od ZF literature. Drug razlog je, kakor sem izvedela od obiskovalcev te spletne strani, da so ZF knjige depresivne. Ob čemer bodo ljubitelji ZF-ja seveda ogorčeno zavrisnili, se prekrižali, trikrat pljunili ali kaj podobnega, kar mnenja nežanrskih bralcev nikakor ne bo spremenilo. Pod „depresivno” ljudje mislijo na apokaliptične opise konca sveta, tavanje glavnih junakov po neki hudi katastrofi ipd. In imajo prav, ko trdijo, da gre za „depresivne” opise, pa četudi glavnega junaka preganjajo sicer atraktivni vampirji.
Stopnja tolerance do nasilja je v sodobni družbi zelo visoka. Verjetno se je večini vas, ki to berete, že zgodilo, da ste mirno pili kavo, jedli kosilo ali kaj podobnega in ob tem gledali poročila, v katerih vas seznanjajo z vojno, potresom, letalsko nesrečo ipd. Realnost je zelo okrutna, verjetno celo bolj okrutna, kot je lahko katerikoli literarni tekst. Če kdo želi videti nemoč človeka, ki je ostal brez svojega doma, si lahko vsak dan ogleda televizijski dnevnik. Ne potrebuje več knjige, nekih oddaljenih svetov, kajti točno to se dogaja mnogim ljudem vsak dan na tem planetu, danes in tukaj! Zakaj bi brali o izumrtju zavoljo nekega virusa, ko smo v realnem življenju soočeni z novim nevarnim virusom in nam TV vsak dan pove, koliko novo obolelih imamo točno v tej državi? Koga še zanima branje „streljačin”, če vsak dan gledamo kri na pločnikih in razmesarjena trupla?
Kakor znajo reči trgovci, da imajo stranke vedno prav, bi morali tudi ustvarjalci v ZF žanru včasih prikimati svojim „strankam”, to je gledalcem in bralcem ter se vprašati, zakaj in od kod take trditve.
Napovedovanje prihodnosti?
Gremo naprej! Mnogi „poznavalci” ZF žanra vam bodo tudi mirno zatrdili, da ZF napoveduje prihodnost. Kar niti najmanj ni res. Kot avtor prve slovenske vesoljske sage lahko mirne vesti zatrdim, da vem o prihodnosti ravno toliko, kot veste vi, ki berete ta moj prispevek. Z napovedovanjem prihodnosti se, kot je to že pred mano duhovito ugotovila Ursula K. Le Guin, ukvarjajo tri skupine ljudi: preroki, prerokovalci (šlogarji ali vedeževalci po domače) in futurologi. Preroki to počno zastonj, neka božanska sila jim je to naročila in eto, morajo povedati svoje. Raelu so napovedovanje prihodnosti naročili recimo nezemljani, ki so nas ustvarili in vsekakor je on po lastnih besedah zadnji prerok. No, če smo iskreni, je prerokov vse manj, nekako gre za deficitarni poklic.
Prerokovalci znajo menda napovedovati prihodnost iz kart, run, kamnov, čaja in vsega ostalega. Pri čemer je jasno, da prave kombinacije za Loto od njih ne boste izvedeli, sami pa se menda takih napovedi ne smejo „posluževati”. Futurologi so pa itak profesionalci in so dobro plačani za svoje delo. Čeprav bi po njihovih napovedih izpred nekaj desetletij že morali imeti prava mesta na Luni, naj nas taki malenkostni zaostanki v napovedih ne motijo. Bo že enkrat, navsezadnje tudi ta knjiga Dangober prihaja iz tiskarne že nekaj časa in če naredimo vzporednico, kaj pomeni tisk knjige in izgradnja mesta na Luni, se da mirno napovedati, da bomo imeli postojanke tam čez kakih 1.500 let, če bomo ta lunarna mesta gradili z enakim tempom, kot jih sedaj.
Prihodnosti ni mogoče napovedati (se vsekakor opravičujem ljubiteljem in privržencem Nostradamusa) in pisatelji ZF knjig tega v resnici tudi ne počno. Preko tipkovnic pisateljev ne govori bog in če kateremu od nas uspe biti „futurološki” ali celo „vizionarski”, kot je bil svoj čas Jules Verne, je pa to vsekakor lep dosežek.
V resnici opisujejo (opisujemo) avtorji ZF del svet, v katerem živijo (živimo). Fantastika in ZF je samo medij za zrcaljenje strahov, realnosti, želja, uspehov, občutij neke konkretne družbe. Celotna fantastika je zgolj metafora. Kakor je metafora izmišljeni svet kriminalk, v katerem detektivi rešujejo zapletene umore, ob katerih si je zobe polomil celoten policijski aparat, pustolovskih romanov, v katerih junaško razpoloženi arheologi odkrivajo tisočletne skrivnosti, romani o zarotah, ob branju katerih trepetamo za usodo nedolžnih junakov, ki so se slučajno našli na nepravem mestu ob nepravem času in oni sami, po možnosti pri tem še bežijo, rešijo skrivnost najstrašnejših političnih in svetovnih zarot.
Resnica je imaginarna, resnica ni nekaj, kar trdno obstoji samo po sebi, je nespremenljivo dejstvo. To je lahko samo dogma, besede, v katere se ne dvomi več. Včasih je bila resnica, da je zemlja ploščata, včasih je bila resnica, da sonce kroži okoli zemlje in da so zvezde pripete na nebo. Včasih je bila resnica, da je treba tatu odsekati roko, goljufivega trgovca pa zaprtega v kletko potopiti v reko, da opravi kratek pogovor z ribami. Včasih je bila resnica, da je Rimski imperij večen. Še prej so to trdili Egipčani za svoj imperij...
Resnica je v biti družbeni dogovor o interpretaciji določenih dejstev, dogodkov in pojavov. Še pred nekaj leti bi bilo nesprejemljivo, da bi katerakoli izmed vidnejših oseb hvalila Hitlerja, danes pa imamo njegovega „fana” v obliki Bernarda Charlesa Ecclestona. Vendar kot neonacistično nevernost prepoznavamo skinheade in njim podobne, za te se strinjamo, da jih je treba preganjati, komu drugemu je pa dovolj, da reče, da je bil „napačno razumljen”. Vendar pa, kaj je bolj nevarno? Trop nasilnežev, ki jih policija zlahka ukroti s pendreki ali nekdo bogat in ugleden? Hja, potlej se pa ljudje še sprašujejo, zakaj sem apolitična!
In kaj je narobe z domačimi ZF avtorji?
Nazaj h knjigam! Mnogi od tistih, ki so brali dela Dana Browna, niti najmanj niso ljubitelji kriminalk. Ime rože cenijo tudi osebe, ki sicer ne sežejo zlahka po kriminalnih ali (kvazi) zgodovinskih romanih. Dela Ferija Lainščka berejo tudi osebe, ki nikoli niso bile v Prekmurju in niti ne vedo, da prekmurska gibanica v naših gostilnah nima neke silne povezave z izvorno prekmursko gibanico. Skratka, bralce zanima zgodba, Lainšček zna dobro pripovedovati zgodbe, bralci radi berejo tekste, ki so zanimivi, ki jim nekaj dajo. Če pa so v tem tekstu vesoljci in če se dogajajo v „daljni, daljni preteklosti” ali „daljni, daljni prihodnosti” nič hudega. Če roboti govorijo tudi nikogar pretirano ne gane in zaradi njihove odsotnosti ali prisotnosti ne bo ne vzel knjige v roke niti jo razočarano odložil. Bralec bere, ker mu je zgodba zanimiva, ne pa ker je ljubitelj tega ali onega žanra, ker je navezan na neko geografsko lego ipd.
Slovenski avtorji ZF-ja imamo kar nekaj del, ki se jih ni treba sramovati, hkrati pa puščamo bralce, da zavoljo nekaj povprečnih ali celo zamorjenih del živijo v prepričanju, da so ZF knjige dolgočasne, depresivne ipd. V resnici avtorji ne potrebujemo „posrednikov” v obliki raznoraznih „poznavalcev”, ki kot mesije razlagajo svoje „videnje” ZF-ja, pri čemer, kot je zgoraj opisano, dostikrat niti ne vedo, v kakšni strašanski zmoti so in kot smo pred kratkim lahko prebrali, niti ne ločijo med „oddaljenimi svetovi” ZF-ja in „izmišljenimi” svetovi fantastike Harrya Potterja. Hkrati prisegajo na tujo literaturo, v kateri ne vidijo očitnih traparij, gre pač za uspešnice, ki jih nekritično hvalijo še sami. A pri slovenskem avtorju hitro izrečejo „poznavalsko” mnenje, da jih ne berejo, ker so „bad”. Hja, mi pač nimamo fandoma, ki bi vršil edukativno funkcijo, priporočal in obveščal o novih delih, posledično smo ignorirani s strani revij in založnikov, oddaj in vseh mogočih promocijskih sredstev, ki so že ob povprečnih ali celo podpovprečnih izdelkih na voljo domnevno bolj „intelektualnim” avtorjem, kot smo to pisci ZF-ja.
In ja, res je, pri naštevanju vseh primerov, tudi pozitivnih ali „mainstreamovskih”, sem se večinoma izognila direktnemu „citiranju”, gre pa vsekakor za tuja dela ZF in fantastike, ki so v naših knjižnicah bolje izposojena od domačih. Topogledno temu bi se lahko reklo, da na račun prevedenih del, ki bralcu ne postrežejo z nečem, kar bralca tudi zanima, trpimo „slabo karmo” domači avtorji, kar je še podkrepljeno z mnenji „domačih” poznavalcev in spet bi lahko pričeli naštevati sestavine začaranega kroga, ki na koncu privedejo do tega, da so domača ZF dela malo ali slabo znana med bralci.
V nadaljevanju dneva, to je popoldan, sledi še razglasitev rezultatov nagradne igre Smo ali nismo pristali na Luni.
Lep dan vam želim!
 |
|
jaz bi še 
<br&g
